Depresivnost je psihološka težava, ki ima nezanemarljiv vpliv tudi pozneje v odraslem obdobju1. Gre za eno najpogostejših duševnih motenj, ki zajema precej več kot zgolj občutek žalosti. Ko posameznik zboli za depresijo, se poruši ravnovesje v delovanju nevrotransmitorjev v tistem delu možganov, ki uravnava razpoloženje (tudi pri anksioznih motnjah prihaja do porušenega ravnotežja nevrotransmitorjev, le da drugačnih kot pri depresiji).
Ponavadi za depresijo zbolijo ljudje, ki so doživeli nek neprijeten, pretresljiv življenjski dogodek, vzrok pa so lahko tudi zdravstvene težave (npr. kronične bolezni, poškodbe možganov, skleroza, rak, sladkorna bolezen) ali pa izgube (npr. smrt v družini, razpad zveze, izguba delovnega mesta). Z depresivnostjo visoko korelira tesnoba ali anksioznost. Gre za neprijetno čustvo, ki ga spremljajo telesne in vedenjske spremembe, podobne tistim, ki spremljajo običajen odziv na stres. Lahko se pojavlja postopoma ali pa se začne nenadno. Traja lahko nekaj minut in je komaj zaznavna ali pa se kaže v obliki paničnih napadov. Če posameznik tesnobnosti ne more nadzorovati oziroma če tesnobnost nadzoruje njega, govorimo o anksioznih motnjah2.
Negotova navezanost v odnosu privede do nizkega ponotranjenega občutka varnosti. Ob soočenju s stresno situacijo imajo negotovo (ne-varno) navezani posamezniki manj možnosti za uspešno spoprijemanje, obenem pa so bolj dovzetni za depresivno razpoloženje3.
Neprijetne medosebne izkušnje pogosto razlagajo v povezavi z osebno nevrednostjo in nekompetenco, kar še dodatno prispeva k razvoju simptomov depresivnosti. Empirični dokazi podpirajo povezavo med tipi navezanosti in depresivnostjo4. Rezultati številnih raziskav5 kažejo, da so bili depresivni posamezniki že v otroštvu neustrezno navezani na svoje starše. Avtorja6 ugotavljata, da je pojav depresivnosti v obdobju srednje adolescence pri dekletih približno dvakrat pogostejši kot pri fantih.
V sklopu čustvenih težav je pomanjkanje varne navezanosti povezano z žalostjo in stisko – vsaj delno skozi posredujočo vlogo kognicije. To pomeni, da naj bi pomanjkanje varne navezanosti vplivalo na delujoče modele negativnega prepričanja o sebi in prav tako pomembnega prepričanja o drugih.
Aktivacija teh kognitivnih struktur prispeva k raznim oblikam psihološke stiske, kot sta depresivnost in anksioznost7. Trdnih empiričnih dokazov za obstoj povezave med navezanostjo in anksioznostjo pravzaprav ni veliko, najdemo pa lahko številne močne dokaze o povezavi med navezanostjo in depresivnostjo8.
Številni avtorji9 poudarjajo pomen zgodnjih izkušenj na oblikovanje stilov navezanosti ter njihovo povezavo s simptomi depresivnosti in anksioznosti tudi pozneje v odraslosti. V prihodnje bi bilo zato zanimivo primerjati izraženost posameznih stilov navezanosti ter simptomov depresivnosti oziroma anksioznosti v otroštvu ter pri istih posameznikih pozneje v obdobjih adolescence, mladostništva, odraslosti.
Potrebno se je zavedati pomena zgodnjih otrokovih interakcij z njegovim socialnim okoljem, ki ga predstavlja predvsem njegova bližnja družina, starši. Že zelo zgodaj se namreč izoblikujejo medosebne razlike v tipih navezanosti, ti pa se nadalje pomembno povezujejo z nagnjenostjo k depresivnosti in anksioznosti10.
Pomembno je, da otrok razvije samozaupanje ter pozitiven odnos do sebe in do drugih. To mu pozneje omogoča vzpostavitev koherentnega in intimnega varnega odnosa z drugimi.
Avtorici:
Gaja Zager Kocjan
Elizabeta Šapla
1. McKenzie, 2005, v: Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006
2. Dernovšek et al., 2006.
3. Cummings in Cicchetti, 1990, v: Margolese et al., 2005.
4. Margolese et al., 2005.
5. Blatt, Wein, Chevron in Quinlan, 1979
6. Nolen-Hoeksema in Girgus, 1994.
7. Roberts et al., 1996.
8. Dozier, Stovall in Albus, 1999, v: Eng, Heimberg, Hart, Schneier in Liebowitz, 2001.
9. Bowlby, 1973, v: Margolese et al., 2005.
10. Margolese et al., 2005.